Sestava moštva, 1. del: Splošne in skupne značilnosti

Piše: Boris

Po dolgem času nadaljujemo cikel kolumen z vsebino izboljševanja trenažnega procesa na psihološkem področju. Nazadnje smo se ubadali  z vprašanjem, ali je res razlika med "tujim" in "domačim" terenom, tokrat se posvečamo večjemu sklopu tem, kako sestaviti ekipo glede na psihološke značilnosti igralcev, in za začetek omenimo nekaj skupnih značilnosti.

Predno začnemo resno s teoretiziranjem (prosim, brez panike ob tej besedi!), pa lepo še enkrat nazaj k začetnemu vprašanju teh kolumn: zakaj sploh kolumne o psihološki pripravi? Ih, zakaj. Danes vsak trenira "noge". 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni na leto. Tam od severnega pola pa vse do južnega pola. Sodobne komunikacije so nam vsem približale načine treninga in sposobnosti drugih. Torej je treba iskati rezerve še kje drugje.

Henry Ford, znameniti avtomobilski izdelovalec, je dejal: "Bodisi da si rečeš, da je nekaj mogoče ali da je nemogoče - oboje je res. Oboje je v tvoji glavi.". Malokaj se dandanes še zgodi naravno, slučajno ali nenačrtovano. Kot plod nekega notranjega talenta. Čudežev skoraj ni. Se zgodijo, a malokrat in po dolgem času. Pa potem dolgo spet nič. Nekatere stvari nam niso prirojene. Socializacija, naprimer. Življenje in delo v skupini. Tega nas mora naučiti družba. Uspešna skupina ljudi se ne "sestavi" sama, za to je potrebno veliko premisleka, veliko dela, časa in truda. In uspešna skupina se ne "sestavi" iz neuspešnih posameznikov. To velja povsod, ne samo v nogometu.

In če vsi, ki se ukvarjajo z vodenjem ljudi (logično, da tudi z vodenjem skupin), pravijo, da so vse stvari, ki jih naredimo (ali pa jih ne naredimo) v veliki meri odvisne od pravega psihološkega (psihičnega) pristopa, se pravi, da se vse najprej odvije v naši glavi, nato preide še v roke in noge pa še kam, potem je pač treba začeti trenirati "glavo".

Priznajmo si - ljudje smo različni, tako in drugače. Nogomet, kot ponavadi, ni izjema. Razlike so v demografskih značilnostih (starost, izobrazba, socialni status itn), fizičnih predispozicijah (višina, teža), motoričnih sposobnostih, mentalnih sposobnostih, osebnih stališčih ter vrednotah in motivih. Trenerji se tega dobro zavedajo, in poizkušajo moštvo sestaviti tako, da te različnosti ekipe ne bi razbile, ampak obratno - da bi jo naredile še močnejšo, skratka da bi te razlike imele pozitiven vpliv na uspešnost skupine. Igralce se oceni iz treh perspektiv: količine vseh teh sposobnosti, njihove homogenosti in kompatibilnosti vseh teh lastnosti s cilji ekipe.

Kako sestaviti ekipo? Lahko preveč vrhunskih igralcev celo slabo vpliva na homogenost? Je bolje, da je ekipa sestavljena iz homogenih ali nehomogenih igralcev, ali enih in drugih? Bo uspešnejša, če bodo igralci med sabo kompatibilni? Je kompatibilnost sploh pomembna in potrebna za pozitivne rezultate?

Seveda sta pomembni predvsem dve lastnosti igralcev: psihosocialne sposobnosti in igralne sposobnosti. Psihosocialne sposobnosti so v športih posameznikov manj pomembne (če sploh), v skupinskih športih pa so zelo pomembne. Tekaču, veslaču ali plavalcu, naprimer, načeloma ni treba pretirano skrbeti, kako njegov karakter vpliva na ostale člane njegove ekipe. Drži? Jasno da. Saj jih niti nima! Obratno morajo imeti igralci v skupinskih športih razvit čut za družabnost, odgovornost, zanesljivost, emocionalno kontrolo in emocionalno stabilnost, skupinsko delo in skupinske cilje. Če imajo igralci s temi bistvenimi gradniki težave, potem bo imelo njihovo moštvo dolgoročno težave s svojo uspešnostjo. Visoko motivirani ljudje s skupnim ciljem so po pravilu uspešnejši.

Prvi in najpomembnejši kriterij pri izbiri igralca je seveda njegova kvaliteta. Jasno. Za opravljanje dela ne izbiraš nekoga, ker je majhen, visok, mlad, star, lep ali grd  (no, včasih so tudi te stvari pomembne, drži kot pribito) - izbiraš ga, da opravi delo. Tu smo pri nogometu: tehnično-taktične in kondicijske lastnosti posameznikov odločajo tekme. Kvaliteta igralcev, skratka. Toda ... igralca ne izbiraš zaradi njega samega - izbira ni sama sebi v namen! - temveč ga izbiraš zaradi ekipe. Kontradiktorno, pa vendar logično, ne.

To posamezno kvaliteto je potrebno vključiti v prid skupine, tu pa ne odločajo več kriteriji igralne kvalitete, temveč psihosocialni kriteriji (homogenost ekipe in podobno). Ki pa marsikakemu trenerju predstavljajo vir nepretrganih frustracij (pa tudi igralcem, kakopak), saj po eni strani ne morejo vedno sestavljati ekipe po svojih željah, po drugi strani pa se človekove psihosocialne lastnosti razvijajo skozi daljše obdobje - vse od otroštva vsakega posameznika dalje, in so korekcije pogosto res mukotrpno opravilo.

V naslednji kolumni bomo malce zavili na področje ekonomije (...), nato pa bomo spet nadaljevali s temo iz tega sklopa (govora bo o homogenosti igralcev).

Viri:
Dettmar Cramer in Birgit Jackschath, Psihologija nogometa, Naklada Slap, 2001
Rajko Šugman, Jakob Bednarik in Borut Kolarič, Športni menedžment, FzŠ IzŠ, 2002